Samoprepoved lahko pomaga omejiti neposreden dostop do stavnic, spletnih igralnic ali drugih oblik igranja, vendar sama po sebi pogosto ne reši globljega vzroka zasvojenosti. Težava običajno ni le v dostopu, temveč v sprožilcih, ustaljenih vedenjskih vzorcih in načinu, kako oseba uravnava stres, napetost ali neprijetna čustva. Če se ti notranji mehanizmi ne spremenijo, lahko potreba po igranju poišče nov način izražanja, tudi kadar je odločitev za prenehanje iskrena.

Sprožilci ne izginejo sami od sebe. Stres, tesnoba, občutek praznine, slabo razpoloženje ali osamljenost lahko ponovno sprožijo impulz, da bi človek “pobegnil” v igro. To se lahko zgodi tudi po obdobju, ko je bil posameznik prepričan, da ima igranje pod nadzorom.

Pogosto se pojavi želja po povrnitvi izgub. Po finančni izgubi se lahko okrepi misel, da je treba izgubljeni denar čim prej nadomestiti. Takšno razmišljanje pogosto vodi v nove stave, večje tveganje, dodatne dolgove in še večji občutek ujetosti.

Brez konkretnega načrta je spremembo težko ohraniti. Če ni jasno določeno, kaj storiti ob močni želji po igranju, kako omejiti dostop do denarja, kako prepoznati nevarne trenutke in koga poklicati za podporo, se star vzorec hitro ponovi. To ne pomeni, da oseba nima volje, temveč da v kritičnem trenutku nima dovolj strukture.

Zato je lahko ambulantna obravnava pomemben naslednji korak. V strukturiranem procesu se oseba uči prepoznavati misli, impulze in vedenja, ki vodijo nazaj v igranje, hkrati pa oblikuje praktične ukrepe za zmanjšanje tveganj, boljši nadzor in dolgoročno preprečevanje ponovitev.